Nihče ne more zanikati, da ne živi življenja, tako ali drugače, živi ga … Jemljemo ga samo po sebi umevnega, saj smo tako vajeni, tako so nas učili, vendar pa je v ozadju nekaj več; česar se pravzaprav ne zavedamo.

Zakaj ne?

Ker ne živimo zavestno.

Vsaka minuta, ura, dan, mesec, leto; vse kar počnemo in mislimo, je rutina. Tudi pomembne odločitve in stvari v življenju, za katere menimo, da smo jih pretuhtali, premleli in si vzeli dovolj časa, da smo se odločili tako kot je najbolje za nas, nismo zares premislili. Le prelagali smo jih iz leve na desno, gor in dol, a v globino nismo šli. Ker ne vemo kaj globina v resnici je, kdo smo v resnici, zakaj smo …

Povem vam zgodbo:
Mladenič  se je odpravil na dolgo pot, ki ga je vodila mimo vasi, mest, gozdov in širokih prerij. Vedel je, da bo pot do obljubljene dežele dolga in trnova. A ko ga je ure in ure vodila skozi neobljuden gozd, se mu je izrisal nasmešek na obrazu, ko je zagledal gozdni rob in prečudovito jaso.  Sonce in žametno mehka travnata podlaga sta ga povabila, da si odpočije in uživa v prelepem razgledu. Tam ga je pričakalo tudi drobno vzvalovano jezero, ki je kot ogledalo odsevalo nebo, posejano z oblaki, ptice ter njegovo lastno podobo. Niti pomislil ni, da bi zaplaval v jezeru, saj ga mrzla voda ni prav nič mikala.

Mladenič je tako ure in ure občudoval igranje sončnih žarkov v jezeru in se kljub nevzdržni vročini upiral ideji osvežitve v jezeru. Kaj, če se v njem skrivajo kače, kaj če je preveč globoko ali pa ga ledena voda zaduši, se mu je pletlo po glavi. A sonce je bilo tako močno, da ni imel več izbire. Previdno je zakorakal v objem jezera, mulj mu je prodiral skozi prste in voda je bila nezavidljivo mrzla. “Kaj mi je tega treba,” je zavpil naglas z upanjem, da se bo od nekje pojavila rešitev. A nikogar ni bilo in neznosna vročina je bila vzrok, da je šel naprej in se potopil v globine jezera.
Ko je priplaval nazaj na površje, sta ga zajela nepopisna sreča in radost. Jasa, sonce in pogled na jezero niso bili nič v primerjavi s tem, kar je doživljal tisti trenutek. Žal mu je bilo, da se ni okopal že ure nazaj, kajti voda ga je prijetno ohladila in mu povrnila moči za pot naprej.

Zdaj pa si predstavljate, da je jezero naša zavest, mladenič pa smo mi, naš ego. In naše doživljanje življenja je kakor čas mladeniča, predno je zaplaval v jezeru. V resnici mu ni bilo nič hudega, lepo mu je bilo in užival je na jasi, dokler mu ni ponagajalo sonce, s svojimi žarki. A ko je doživel izkušnjo v jezeru, je spoznal, kaj pomeni nepopisna sreča, radost in zadovoljstvo. Takrat je razumel, da mora vsak trenutek vzeti kot da je edini, da ne sme izpustiti nobene priložnosti, da se ne sme bati ničesar, saj mu življenje ponuja raziskovanje lepot in globin. In te globine prinašajo neopisljive trenutke, ki so vredni veliko več kot razume naša glava. Razume jih srce.

To so začetki zavestnega življenja.

Kako ujeti svoje sanje?

Odgovor je preprost: verjeti moraš vanje!

Dolgo časa nazaj, ko je bil svet še mlad, je bil star lakotski duhovni vodja na visoki gori, kjer je imel vizijo. V njegovi viziji se je prikazal Iktomi, veliki duh in učitelj modrosti, v obliki pajka. Iktomi mu je spregovoril v svetem jeziku, ki ga razumejo le lakotski duhovni voditelji.
Med govorom je Iktomi, pajek, vzel starešinin vrbov obroč, okrašen s perjem, konjsko dlako, koraldami in darovi, ter začel presti mrežo.

” Življenski krogi…naša življenja začnemo kot dojenčki in naprej skozi otroštvo do odraslosti. Na koncu zaključimo krog, ko pridemo v stara leta in morajo za nas skrbeti, tako kot za dojenčke. Ampak v vsakem obdobju življenja je mnogo energij — nekatere dobre druge slabe. Če prisluhneš dobrim, te bodo vodile v pravo smer. Toda če prisluhneš slabim, te bodo poškodovale in vodile v napačno smer. Mnogo je energij in različnih smeri, ki ti pomagajo ali ovirajo v harmoniji z naravo, in prav tako z velikim duhom in vsemi njegovimi čudovitimi nauki.”

Ko je Iktomi končal z govorjenjem, je izročil Lakotskemu starešini mrežo in rekel: “Poglej, mreža je popoln krog, ampak v središču kroga ima luknjo. Uporabi mrežo, da pomagaš sebi in svojim ljudem, da boste dosegli svoje cilje in, da boste dobro uporabili ideje, sanje in vizije svojih ljudi. Če veruješ v velikega duha, bo mreža ujela tvoje dobre ideje — in slabe bodo odletele skozi luknjo.”

Lakotski starešina je posredoval vizijo svojim ljudem in od takrat Sioux-ki indijanci uporabljajo lovilec sanj, kot mrežo svojega življenaja. Obešen je nad njihovimi posteljami ali nekje v domu, da preseje njihove sanje in vizije.
Kar je dobrega v sanjah se ujame v njihovo mrežo življenja in jih spremlja… kar pa je slabega v njihovih sanjah, izgine skozi luknjo v središču mreže in ni več del njih samih.

Verujejo, da lovilec sanj nosi usodo njihovih življenj.

legenda plemena Lakota

Later that day I got to thinking about relationships.

There are those that open you up to something new and exotic, those that are old and familiar, those that bring up lots of questions, those that bring you somewhere unexpected, those that bring you far from where you started, and those that bring you back. But the most exciting, challenging and significant relationship of all is the one you have with yourself. And if you can find someone to love that you you love, well, that’s just fabulous.

Nekoč, dolgo nazaj, tako dolgo,…. ko so ptice drugače žvrgolele in potoki drugače zveneli, ko sta oče Sonce in mama Zemlja živela v neskaljeni harmoniji in so nasmehi na obrazih bili nekaj vsakdanjega…….takrat sta se dve duši ločili. Želeli sta raziskovati in iskati svojo resnico, izkusiti radost in gorje, se spopasti z lastnimi strahovi in spoznati kdo sta, zakaj sta in kaj si želita.

Sedela sta na vrtu, obdana z mehkobo trave in dišečim vonjem cvetlic, v ozadju pa so se bohotili mogočni bori in breze, ki so ju varovali in ponujali zavetje. Vedela sta, da je to le začasno slovo, da se bosta spet srečala, zato v njunih očeh ni bilo nobene sledi žalosti.

Prijel jo je za roko in rekel: ” Tu sta dva ključa, ki odpirata srce. Dam ti svojega, tvoj pa ostane meni. ” Prijela sta se za roke, se zazrla v oči drug drugega, da si zapomnita tisto nagajivo iskrico, se poljubila in lahkotno odšla, vsak v svojo smer. V tistem trenutku se je iz borovcev dvignil veter, se spustil na vrt in zašepetal:” Ko bosta oba začutila in razumela, da je kljukica do srca vedno znotraj, se bosta ponovno srečala. Ne bosta se prepoznala po videzu, a duši se bosta nasmehnili. Tako bosta vedela.”

A nista ga slišala, saj sta bila oba zatopljena v vznemirljive misli o prihajajočih dogodivščinah.

Dnevi, ki so sledili, so prinašali nova spoznanja, zanimive ljudi, razburkane oceane, mavrične urice, nevihtne oblake in toplo sonce, ki je sledilo nalivu. Pozabila sta zakaj nosita ključ, poskušala sta odpirati vrata vseh velikosti in dimenzij, a nikakor nista našla pravih. Navkljub upanju in optimizmu se je v njiju naselila temna misel, da ključ v resnici ne odpira nobenih vrat, da je plod njune domišljije. Vsak na svojem koncu sveta sta doživljala vzpone in padce, mir in nemir, radost in trpljenje… dokler se nekega dne nista srečala.

Nihče od njiju se ni spomnil dogodka iz daljne preteklosti, a duši sta se nasmehnili, kot je napovedal veter. Ni bilo naključje, da se je kraj imenoval Medeni vrt in da se je pisal dan Marijinega vnebovzetja :).

Tako je prišel čas, da se njuna zgodba nadaljuje. Kakšna bo, si bosta izbrala sama, saj oba vesta, da je važna pot in ne le cilj. Njuna bo posejena s srčnostjo, iskrenostjo in zaupanjem, z nagajivimi iskrami v očeh.

Tako sta mi povedala.