Nihče ne more zanikati, da ne živi življenja, tako ali drugače, živi ga … Jemljemo ga samo po sebi umevnega, saj smo tako vajeni, tako so nas učili, vendar pa je v ozadju nekaj več; česar se pravzaprav ne zavedamo.
Zakaj ne?
Ker ne živimo zavestno.
Vsaka minuta, ura, dan, mesec, leto; vse kar počnemo in mislimo, je rutina. Tudi pomembne odločitve in stvari v življenju, za katere menimo, da smo jih pretuhtali, premleli in si vzeli dovolj časa, da smo se odločili tako kot je najbolje za nas, nismo zares premislili. Le prelagali smo jih iz leve na desno, gor in dol, a v globino nismo šli. Ker ne vemo kaj globina v resnici je, kdo smo v resnici, zakaj smo …
Povem vam zgodbo:
Mladenič se je odpravil na dolgo pot, ki ga je vodila mimo vasi, mest, gozdov in širokih prerij. Vedel je, da bo pot do obljubljene dežele dolga in trnova. A ko ga je ure in ure vodila skozi neobljuden gozd, se mu je izrisal nasmešek na obrazu, ko je zagledal gozdni rob in prečudovito jaso. Sonce in žametno mehka travnata podlaga sta ga povabila, da si odpočije in uživa v prelepem razgledu. Tam ga je pričakalo tudi drobno vzvalovano jezero, ki je kot ogledalo odsevalo nebo, posejano z oblaki, ptice ter njegovo lastno podobo. Niti pomislil ni, da bi zaplaval v jezeru, saj ga mrzla voda ni prav nič mikala.
Mladenič je tako ure in ure občudoval igranje sončnih žarkov v jezeru in se kljub nevzdržni vročini upiral ideji osvežitve v jezeru. Kaj, če se v njem skrivajo kače, kaj če je preveč globoko ali pa ga ledena voda zaduši, se mu je pletlo po glavi. A sonce je bilo tako močno, da ni imel več izbire. Previdno je zakorakal v objem jezera, mulj mu je prodiral skozi prste in voda je bila nezavidljivo mrzla. “Kaj mi je tega treba,” je zavpil naglas z upanjem, da se bo od nekje pojavila rešitev. A nikogar ni bilo in neznosna vročina je bila vzrok, da je šel naprej in se potopil v globine jezera.
Ko je priplaval nazaj na površje, sta ga zajela nepopisna sreča in radost. Jasa, sonce in pogled na jezero niso bili nič v primerjavi s tem, kar je doživljal tisti trenutek. Žal mu je bilo, da se ni okopal že ure nazaj, kajti voda ga je prijetno ohladila in mu povrnila moči za pot naprej.
Zdaj pa si predstavljate, da je jezero naša zavest, mladenič pa smo mi, naš ego. In naše doživljanje življenja je kakor čas mladeniča, predno je zaplaval v jezeru. V resnici mu ni bilo nič hudega, lepo mu je bilo in užival je na jasi, dokler mu ni ponagajalo sonce, s svojimi žarki. A ko je doživel izkušnjo v jezeru, je spoznal, kaj pomeni nepopisna sreča, radost in zadovoljstvo. Takrat je razumel, da mora vsak trenutek vzeti kot da je edini, da ne sme izpustiti nobene priložnosti, da se ne sme bati ničesar, saj mu življenje ponuja raziskovanje lepot in globin. In te globine prinašajo neopisljive trenutke, ki so vredni veliko več kot razume naša glava. Razume jih srce.
To so začetki zavestnega življenja.