Preprosto zato, ker jutranjo kavico rada spijem v miru in tišini. V resnici pa ne pijem kave, pa tudi miru nimam.

Najlepši trenutki v dnevu so zgodaj zjutraj, ko narava in okolica še spi. Takrat sedim na balkonu in poslušam tišino.Takrat najbolj slišim tudi sebe. Preprosto obožujem te trenutke, ki me spomnijo kdo sem in napolnijo baterije za prihajajoči dan.

Nekaj mesecev na leto pa ta moj jutranji obred, milo rečeno, zmoti ptičje kraljestvo. Na tisoče družin s podmladki se naseli na krošnje dreves okoli mojega balkona in namesto nežnega ptičjega žvrgolenja povzročajo nevzdržen hrup. Da ne bo pomote, rada imam naravo, ker je del mene, prav tako vso floro in favno, ki vsak dan znova slika neverjetne prizore. A kar je preveč, je preveč.

Okoli pete ure zjutraj se jim očitno zganejo želodčki in eden drugega začnejo nagovarjati, da je čas za odhod. Takrat vsa okna nepredušno zaprem in počakam, da odletijo. Ob slabem vremenu je to uro kasneje, kar pa še ne pomeni, da je do takrat tišina. Ne, ne… le eno uro dalj se spodbujajo.

Ta ista zgodba se ponovi zvečer, ob sončnem zahodu. Kljub temu, da imam rada poletna jutra, se en del mene veseli prihajajoče jeseni, ki bo prinesla jutranjo in večerno tišino.

Morda pa je čas, da se preselim? 🙂

Opomba: Šumenje, ki ga je slišati na posnetkih, ni posledica slabega snemalnika, temveč predstavlja dejansko zvočno kuliso.

Prva izvidnica

Najpogumnejši odletijo

Množični odhod