Starec je govoril mi….

Hitim, da ujamem zadnje sončne žarke v objemu dreves, daleč stran od mestne gneče. Z mislimi sem že tam, kjer je vse zeleno in vonj po gozdu prekrije vsako nadležno mestno minuto. Pot mi prekriža starec, ki bi se pogovarjal o pasmi moje psičke, meni pa se tako mudi. Kljub vsemu se ustavim in si ga ogledam- star je, polovica zob mu manjka, a sivi lasje, popotniška obleka in njegovo simpatično pozibavanje ga delajo drugačnega.
Zazre se v moje oči in glasno pove: “Ti ne spadaš sem, vidim te na livadah, travnikih, z živalmi. Ti ne sodiš sem.” Začudena in zbegana sem nad njegovimi besedami, saj nisem pričakovala takšnih besed, ko pa sva ravno obdelovala terierske pasme. Ne pusti se motiti in nadaljuje: ” Veš kaj pomeni barva tvojih oči? Tvoje oči so mešanica vseh barv: modra, zelena, siva, rjava…. kar pomeni da si svoboda, neodvisnost, radost, seks. ”
V sebi se sprašujem kaj za vraga pomeni zdaj tale pogovor in kam pravzaprav pelje. Dvignem pogled, a on nadaljuje kot da ne opazi moje zmedenosti. “Kaj si po horoskopu? Hm… ali kozorog ali oven…hm..kozorog si.” Nemo prikimam. “Točno tako”, nadaljuje ” vidim te- odločnost, samosvojost, a hkrati krhost in nežnost, kot roža v planinah.” Vpraša me še kateri dan je moj rojstni dan in komaj izdavim- deveti. “Devetka, pa veš kaj to pomeni? To so tri trojke- potovanje. Tvoja usoda so potovanja, tujina…” In že mi recitira znamenja mojih partnerjev in v kakšnih odnosih sem z njimi. V trenutku se mi zašibijo kolena, ker tole je pa zame malenkost preveč. Mimoidoči na ulici ti postreže s tvojo preteklostjo in sedanjostjo, kot bi se poznala vrsto let in bi bil moj največji zaupnik.
Še nekaj časa govori, jaz pa se ne morem premaknit iz mesta in le začudeno poslušam ter sem ter tja kaj pripomnim ali pokimam. Zaključi nekako takole: ” Če bi moral nalepiti etiketo čez tebe, bi se imenovala svoboda. To si ti. Prosim, ostani točno to kar si, ne spreminjaj se, za nič in za nikogar. Bodi kar si, ker si popolna. Narava je tvoj dom, ne pozabi tega.” Dvigne dlan in reče: “Give me five.” Skušam mu podati roko, a vztraja z iztegnjeno dlanjo in ko udarim vanjo, se obrne in odide.

Usedem se v avto in nisem prepričana ali se mi blede ali sem res slišala vse to od nekega starca, ki mi je prekrižal pot. S solzami v očeh se odpeljem, kajti vibracija telesa mi daje vedeti, da ima prav. Hvala Rade.

Življenja si ne izbereš, živiš ga!