Čas mineva
in vendar
je edini, ki ostaja.
Nič ni bolj noro od psa, ki išče mavrico.
Psi so namreč barvno slepi. Ne vidijo barv. Tako kot mi ne moremo videti časa. Le čutimo ga. Čutimo, kako gre mimo, a ga ne vidimo.
Kot bi se vozili z nadzvočnim vlakom in bi svet bežal mimo nas. Predstavljaj si, da bi ta vlak lahko ustavili. Da bi izstopili in si ogledali čas tak, kot je. Vesolje, svet, stvari, ki so nam tako nepredstavljive, kot so barve psu. Hkrati pa tako resnične in otipljive kot tvoj stol. Če bi si lahko dobro ogledali čas, bi našli napako in obliko. Tako preprosto je to.
Odkriti, opaziti razpoko v času, ki je ni nihče. Biti pes, ki je našel mavrico, pa čeprav mu drugi psi ne verjamejo. Noro!