Camino – Day #2

Actually first day of walking. 7 hours of walking uphill calmed my soul because it was a familiar and homely feeling though tiring as it was »only« 25 km, but ^ 1390 m.

My mind was full of thoughts, ideas and plans during walking so I really don’t know if I was tired from thinking processes or because of physical activity.
At the top feeling of uneasy and tense came, cause misson for that day was acomplished. And what now? I have the whole day in front of me as it was 2 p.m. So many people around me, but all strangers. I needed the proximity of a known person as I was not in the mood for superficial debates.

Camino really takes care of everything … Slovenian guy crossed my path and brought food too 😉

Thought: He who learns but does not think, is lost! He who thinks but does not learn is in great danger.

 

@ Saint Jean Pied de Port – Roncesvalles

Camino – Day #1

Saint Jean Pied de Port was the beginning of my Camino Francés, 799 km long route of Camino de Santiago. Believe it or not, the journey began with fireworks. I took this as a good sign 😉.

Feelings: Doubtful & alone but also excited & curious.

 

Thought: Live life for the moment because everything else is uncertain!

 

@ Ljubljana – Venice – Madrid – Biarritz- Saint Jean Pied de Port

Camino – Pre journey

I don’t believe in coincidences. But on the other hand, every single moment is a coincidence. The world is so unpredictable. Things happen suddenly, unexpectedly. We want to feel we are in control of our own existence. In some ways we are, in some ways we’re not.

That was my Camino… with so many answers that it’s time to find the right place for them.
My journey on the Camino lasted 26 days, from 15th to 9th of September 2018. I walked route called Camino Frances or The French way which begins at Saint Jean Pied de Port, south of France, and travels 500 miles through four of Spain’s 15 regions, ending at the Cathedral of Santiago de Compostela in Galicia, Spain.

So I’ll go back and relive each day again.

Zakaj ob slabem vremenu vstanem kasneje?

Preprosto zato, ker jutranjo kavico rada spijem v miru in tišini. V resnici pa ne pijem kave, pa tudi miru nimam.

Najlepši trenutki v dnevu so zgodaj zjutraj, ko narava in okolica še spi. Takrat sedim na balkonu in poslušam tišino.Takrat najbolj slišim tudi sebe. Preprosto obožujem te trenutke, ki me spomnijo kdo sem in napolnijo baterije za prihajajoči dan.

Nekaj mesecev na leto pa ta moj jutranji obred, milo rečeno, zmoti ptičje kraljestvo. Na tisoče družin s podmladki se naseli na krošnje dreves okoli mojega balkona in namesto nežnega ptičjega žvrgolenja povzročajo nevzdržen hrup. Da ne bo pomote, rada imam naravo, ker je del mene, prav tako vso floro in favno, ki vsak dan znova slika neverjetne prizore. A kar je preveč, je preveč.

Okoli pete ure zjutraj se jim očitno zganejo želodčki in eden drugega začnejo nagovarjati, da je čas za odhod. Takrat vsa okna nepredušno zaprem in počakam, da odletijo. Ob slabem vremenu je to uro kasneje, kar pa še ne pomeni, da je do takrat tišina. Ne, ne… le eno uro dalj se spodbujajo.

Ta ista zgodba se ponovi zvečer, ob sončnem zahodu. Kljub temu, da imam rada poletna jutra, se en del mene veseli prihajajoče jeseni, ki bo prinesla jutranjo in večerno tišino.

Morda pa je čas, da se preselim? 🙂

Opomba: Šumenje, ki ga je slišati na posnetkih, ni posledica slabega snemalnika, temveč predstavlja dejansko zvočno kuliso.

Prva izvidnica

Najpogumnejši odletijo

Množični odhod

Storytelling- taborniška zgodba

Moč zgodb oblikuje naš svet. Oblikovanje in deljenje zgodb vedno ustvari novo izkušnjo doživljanja sebe in sveta. Način, kako berete in “slišite” zgodbo, vpliva na to, kako bo zgodba zazvenela v življenje in ga osmislila še drugače.

Tokrat z vami delim taborniško zgodbo.

Poznate tabornike? Sigurno ste preživeli del svojega življenja s taborniki, pa naj bo aktivno udejstvovanje ali pa preko sosede, ki išče najboljšo spalno vrečo za svojo hčer, ki gre prvič na tabor.

Ja, taborniki so tisti, ki hodijo v gozdove, kurijo ognje in se učijo orientacije… Pa vendar taborništvo ni zgolj preživljanje prostega časa v naravi… namen taborništva je ustvarjati boljši svet, skozi igro, dogodivščine in druge pestre aktivnosti se ustvarjajo dobri temelji za razvoj celovite osebnosti. Mladi so spodbujeni, da sami soustvarjajo program in prek aktivne udeležbe pri izpeljavi in vodenju aktivnosti postopoma prevzemajo odgovornost zase in za svoje delovanje v družbi. Prav te izkušnje jih izoblikujejo v liderje, vodje….lahko bi celo rekla, da je taborništvo most med mladostno razigranostjo in zdravim podjetništvom. Se sliši nemogoče?

Poglejmo kakšna je moja zgodba.

Polovico svojega življenja sem preživela kot aktivna tabornica, hodila na izlete, tekmovanja, pripravljala vsebine za sestanke s svojimi člani, organizirala taborjenja in zimovanja- moram priznati, da so bila ta leta najlepša v mojem življenju in bi jih z veseljem še enkrat doživela. Ko sem pisala svoj prvi CV, sem pod delovne izkušnje napisala taborniki.

Še zdaj se mi marsikdo smeji in mi pravi, da to paše pod hobije.  Pa se ne strinjam, kajti prav pri tabornikih sem dobila prve izkušnje in idejo kaj želim početi v svojem življenju. Event management, komunikacijske strategije in načrti so moja strast že 15 let in v resnici je vse kar zdaj počnem le nadgradnja vsega, kar sem delala pri tabornikih. Ko sem dojela to dejstvo, sem se spraševala kdaj in kako bom lahko taborništvu vrnila to, kar mi je dalo in me izoblikovalo v to kar sem zdaj… Saj veste, what goes around comes around.

In 4 leta nazaj je prišel čas, da poplačam, vrnem in dam nazaj. Slovenski taborniki so se odločili kandidirati za gostiteljstvo svetovne skavtske konference, ki vsake tri leta združi okoli 1300 taborniških voditeljev iz 130 držav. Eden izmed mojih članov se je spomnil, da je moje delo usmerjeno v dogodke in komunikacijske akcije in me je prosil za pomoč pri pripravi nastopa, razstavnega prostora…. Dva meseca smo pripravljali strategijo nastopa, promocijske brošure in razmišljali kako prepričati taborniški svet, ki po svetu združuje preko 30 milijonov članov, da bodo izbrali Slovenijo.

BZ I feel Slovenija  smo uporabili in pripravili razstavni prostor, kjer so lahko udeleženci konference videli, slišali, vohali, okusili in potipali Slovenijo.  Na kolažu fotografij na stenah prostora so videli naše kraške jame, jezera, mesta, TNP, poslušali so glasbo narave, poskusili so lahko slovenska jabolka, z eteričnimi olji smo dodali še vonj, najbolj zanimiva pa je bila škatla z luknjo, kamor so lahko segli z roko in otipali Slovenijo… Notri smo dali storže in marsikdo v življenju še ni otipal niti videl storža v živo… In ne boste verjeli, Slovenija je zmagala- tako smo v lanskem letu organizirali to konferenco.

Ja, pa ni vse tako preprosto. Taborniki so prostovoljna organizacija, kar je pomenilo, da je bilo potrebno tak velik dogodek organizirati s prostovoljci. Saj sami veste kako je, kadar se delajo veliki projekti. Potrebuješ sodelavce, ki so ti na voljo vsak dan vsaj 8 ur, še najbolje, če so v istem prostoru, da informacije, ideje in znanje lahko krožijo. V tem primeru pa je bilo drugače, ekipa 30 ljudi je bila razpršena po celi Sloveniji, vsak od njih je imel faks ali službo… tako, da je bil v začetku največji izziv priprava sistema, ki bo funkcioniral, da bo vsak naredil svoje delo, ki je bilo prepleteno med seboj…torej če bi en člen zamudil s svojim delom, bi vse ostalo padlo kot domine… Kot vodja projekta je bila moja naloga, da povežem delo in ljudi tako, da bodo priprave na konferenco delovale tekoče in nemoteno. Glede na moje izkušnje z organizacijo dogodkov, se mi je zdelo, da sem padla v znanstveno fantastiko. Po nobeni formuli in logičnem razmišljanju mi ni bilo jasno kako bomo to izpeljali. In priznam, z velikim cmokom v grlu smo se lotili postavljanja sistema dela. Tako smo dve leti pred dogodkom začeli z aktivnim delom, ki je vsebovalo prav vsa področja, od priprave sponzorsko trženjske strategije in seveda izvedbe, do bookinga hotelov, usklajevanja viz za udeležence, do priprave lokacij – tako na Rogli kot na GR-ju, usklajevanje tehničnih resursov, priprave programskih scenarijev, komunikacijskih akcij, opremljanje prostorov…itd, itd… In to vse s prostovoljci, ki so imeli na teden le par ur, sestankovanja so potekala popoldne in zvečer, delali smo pozno v noč…dan za dnem, mesec za mesecem.

Mesec pred dogodkom, ko smo uredili vse potrebno administrativno in tehnično delo, se je ekipa povečala na 111 članov, kjer je vsak dobil svoje naloge in jih izvajal dva tedna trajanja konference. Si predstavljate, ljudje so si vzeli dopust, da so lahko delali…namesto počitnikovanja na morju, so švicali v betonu. In to z nasmehom na obrazu. Kaj takšnega nisem pričakovala niti v sanjah. Navajena sem bila delati z ljudmi, ki so bili plačani za svoje delo, pa so bila velikokrat na sporedu slaba volja, zamujanje, neopravljene naloge. Tu pa nič od tega, vse je bilo opravljeno kot smo se dogovorili, vedno je bil narejen double check, vse je potekalo kot po maslu. Ljudje iz svetovne pisarne, ki so programsko vodili statutarni del, so bili v šoku, prav tako kot jaz, kajti 39. konferenc se je že zgodilo, a prav na nobeni niso doživeli takšnega odnosa s strani osebja. Vedno prijazni, pripravljeni pomagati, tudi če je bilo izven njihovega okvira dela, z idejami in rešitvami v glavah, točni in profesionalni.

Bilo je naporno, kajti dve leti trdega dela in končna 14-dnevna izvedba, kjer smo spali po nekaj ur na noč, me je izčrpala, a prinesla je tudi nekaj neprecenljivega. Izkušnjo delovanja ljudi, ki prostovoljno opravljajo dogovorjeno delo z optimizmom, radostjo in predanostjo, ki je nisem v poslovnem svetu nikoli doživela v takšnem obsegu in tudi nisem verjela, da je mogoče. Pa je, vse je mogoče. Prostovoljci so več kot odlično izpeljali dogodek, katerega proračun je znašal približno dva miljona evrov, gostili smo vplivne poslovneže in gospodarstvenike, ki so hkrati tudi vodje tabornikov po svetu in izvedli največji dogodek po št. udeleženih držav, na naših tleh.

Pa naj še kdo reče, da so taborniki le čudaki iz gozda, z rutico okoli vratu :). V svetu je znano, da skavti ustvarjajo boljši svet, morda pa bodo prav taborniki rešili slovensko gospodarstvo…..

Kdaj ste se nazadnje vodi zahvalili za življenje?

Če ste že kdaj zbrali pogum in ste oviti v brisačo zlezli v nizko kupolo iz drevesnih vej, pokrito z platnom in odejami, postavljeno sredi narave, potem poznate tradicionalno indijansko potilnico.

In če ste sredi popolne teme, v vročini in pari, tesno stisnjeni med ogrodje savne in ostale udeležence, uspeli utišati svoj (raz)um, ki vas je spraševal, kaj vam je tega treba bilo, ter ste se prepustili petju indijanskih pesmi, čeprav ste jih slišali prvič, potem ste indijansko savno doživeli, ne le preživeli.

Očiščevalna potilnica oziroma indijanska savna je del kulturne dediščine severnoameriških Indijancev. Je starodavni duhovni obred, ki očisti in zdravi štiri nivoje človeka – njegovo fizično, čustveno, mentalno in duhovno telo, z namenom, da človek doseže višje vrednote ter spozna višja stanja zavesti.

 

native-american-people-mapTradicionalno čiščenje duha

Savne imajo dolgo tradicijo v mnogih delih sveta – v Evropi, Rusiji, Afriki, na Japonskem, v Sredozemlju in na Bližnjem vzhodu poznamo različne verzije potilnic. Že dolgo je znan njihov vpliv na zdravje in dobro počutje, saj se v njej s pomočjo toplote odprejo pore in izločajo strupene in nečiste snovi, pospeši se krvni obtok in ožilje postane prožnejše, zaradi česar se počutimo prerojeni in pomlajeni. Za domorodna ameriška ljudstva, od Eskimov na Aljaski pa vse do dežele Majev na jugu, pa so potilnice v naravi veljale kot odličen pripomoček za čiščenje duha, saj so verjeli, da je poleg revitalizacije telesa, duhovna obnova in čiščenje uma, duše in duha pomemben element za življenje v ravnovesju.

 
 

Savna sredi narave

frame_of_peyote_sweat_lodge_curtisTovrstno očiščevalno potilnico se vedno postavi na prostem, saj so vse prakse Indijancev povezane z naravo, izvaja pa se jo v povezavi s štirimi osnovnimi elementi na Zemlji. Potilnica, okrogla in kupolasta struktura, izdelana iz drevesnih vej, prekrita z odejami in platnom ter sodelujoči v obredu, ki sedijo v potilnici v krogu, predstavljajo element zemlje, ki je simbol za fizično telo. V središču se nahaja plitva jama, kamor pred začetkom obreda varuh ognja položi vroče kamne, ki se pred tem grejejo na ognju pred potilnico. Ti kamni predstavljajo element ognja, ki simbolizira čustva in živčni sistem. Vodja obreda na vroče kamne občasno polaga žajbelj in zelišča »Sweetgrass«, ki pomagajo k osredotočenosti in ravnotežju čutov. Prav tako nanje poliva vodo, simbol za um, kar ustvarja obilico vroče pare. Vroča para in zrak, ki ga dihamo, predstavljata element zraka, ki simbolno ponazarja duha, ki se nikoli ne izniči, le spreminja obliko.

 

Individualna izkušnja

ds_img_direct.php_-200x300V obredu indijanske potilnice, ki ga je možno doživeti tudi v Sloveniji, se dogaja čiščenje in zdravljenje na vseh nivojih telesa – fizičnem, čustvenem, mentalnem in duhovnem telesu, v skladu z našimi trenutnimi potrebami. V savni se pojejo pesmi, ki pomagajo udeležencem, da se osredotočijo na »tukaj in zdaj« in občutijo enost s seboj in z vsem kar je nad nami, pod nami in okoli nas. Uporabljajo se za preseganje neprijetnih preteklih izkušenj in vzorcev, premagovanje ovir, kot so odvisnosti, in pridobivanje moči za zdravljenje. Očiščevalni ritual je namenjen osvobajanju negativnih vplivov in vrnitvi v prvinsko stanje duha. Pomeni vračanje v maternico in otroško nedolžnost. Popolna tema v potilnici predstavlja človeško neznanje v fizičnem svetu, ki ga lahko razkrije le duhovni svet, ter vlije zavedanje in vrednote, ki so pomembne za življenje. Izkušnje, ki jih ljudje doživijo v savni, so zelo različne, zelo osebne in odvisne predvsem od njegovega psiho-fizičnega stanja in namena, zaradi katerega človek savno obišče.

Modrost starodavnih indijanskih plemen nam sporoča: Bodimo zadovoljni s tem kar imamo, uživajmo v tem in bodimo hvaležni. Spoštujmo kar nam daje narava, kajti voda, zrak, zemlja in ogenj nas ohranjajo žive. Peti element, brezpogojna ljubezen, pa vse delčke povezuje v harmonično celoto – ponotranjimo jo.

 

KORIST OČIŠČEVALNIH POTILNIC

  • pomagajo pri čiščenju telesnih toksinov in celjenju ran (fizično zdravljenje),
  • dajo priložnost za osvobajanje raztresenih misli in jasen pogled v prihodnost (mentalno zdravljenje),
  • pomagajo pri vzpostavljanju čustvene stabilnosti in osvobajanju negativnih čustvenih vzorcev (čustveno zdravljenje),
  • ponujajo prostor za introspekcijo ter povezave med Zemljo in duhovnim svetom (duhovno zdravljenje).

 

POMEN ŠTIRIH KROGOV

Obred indijanske potilnice je sestavljen iz štirih “krogov”, od katerih vsak traja približno dvajset do trideset minut. Med krogi so kratke pavze, da se zrak v potilnici ohladi.


 
1. krog: Pot v najvišje dobro

Prvi krog predstavlja priznanje duhovnemu svetu, zato se povabi duh prednikov, da se pridružijo in predajo svoje modrosti. Smer prvega kroga je vzhod in predstavlja nov dan oziroma nov začetek. Ta krog predstavlja arhetip vizionarja, pot v najvišje dobro.

 

2. krog: Samozdravljenje
Drugi krog predstavlja južno smer neba in simbolizira zdravljenje, čiščenje in priznanje pogumu. V tem času je temperatura zraka v potilnici najvišja, kar lahko posameznikom pomaga, da spremenijo stanje zavesti. Predstavlja povezavo z arhetipom zdravitelja in omogoča sposobnost zdravljenj sebe in/ali drugih.

 
3. krog: Doseči svoj polni potencial
Tretji krog je namenjen prihodnosti, v njem se izpostavi namera za obilje na vseh ravneh. Smer tega kroga je zahod in predstavlja povezavo z arhetipom učitelja, torej, kako pomagati sebi in drugim, da dosežemo svoj polni potencial.

 

4. krog: Moč duha
Zadnji krog je v celoti posvečen zahvali materi Zemlji, vesolju, kreatorju in duhu prednikov. Predstavlja sever in povezavo z arhetipom bojevnika, ki svoje življenje nadzoruje z močjo duha.