V tišini, v globini moje biti, vem, da je prav.
Objem, s kopanjem v toplini, misel se je potopila v srce, sončni žarek se je dotaknil obzorja, trenutek večnosti, slišim le utrip srca, ki sta utripala v enosti, brez strahov in želja, zlitje sonca, lune in zvezd, prižgala se je luč, lučka v očeh in srcih. Nasmeh in tiha obljuba, da se bo trenutek ponovil. Vem, da je prav.
Razbijanje iluzij, bolečina, ki vnaša nemir, ni več jeze in strahu, ni več razočaranja, glas spoznanja je presegel omejitve. Le kako naj ti povem, da želim ti mir, da duša joče, ko se zapiraš in iščeš rešitve v omejenosti uma, brez srca. Oddaljenost, odmaknjenost in neotipljiva senca kot sopotnik. A vem, da je prav.
Vem, da je prav. Pritrdila je kanja, potrdil je veter, prikimala je luna in svoj ja je primaknila kapljica vode.
Vem, da je prav, saj se tako prebuja srce.
Vem, da je prav, saj tako se predaja življenju in večnosti neba.
Vem, da je prav, saj prihaja iz globine moje biti.