Bolezen, nesreče, grenka razočaranja, tudi nad samo seboj in nezadovoljstvo so me prisilila, da sem preusmerila svojo pozornost iz zunanjosti v notranjost, z namenom, da spoznam zakaj in zavestno odpravim to miselnost, te napake in motnje. Stanja zaradi katerih se nisem počutila radostno in mirno, ki so mi ogrožala in uničevala zdravje, so mi spremenila moje poglede in začela odpravljati največji krč, ki se ga ponavadi sploh ne zavedamo, da je- krč, da ne živimo zavestno, čeprav obstajamo v tej resničnosti, ta resničnost ni vsa resničnost. Ta, druga resničnost, skrita za navidezno vsakdanjo resničnostjo, je moja duša.
Pravzaprav so bila ta stanja kot nekakšen blagoslov in zaradi človeške omejenosti nujnost na moji poti resničnega jaza, so me pripeljejala do razmišljanja, do raziskovanja samozavedanja kdo pravzaprav sem.
Šele ko sem zbrala dovolj poguma in moči, sem začela prepoznavati bistvo v sebi. Takrat sem dojela, da se moram spremeniti, da vse in vsega kar se oklepam navzven, ni dolgoročno, ker razpade ali umre. Ostane nič. Od te praznine se mi je skoraj zmešalo, ker ni bilo več navidezne varnosti in udobja. Doumela sem minljivost zunanjih stvari in lastno iluzijo, v katero sem se zapletla in v njej živela vrsto let.
Vem, da je moj obstoj in obstoj vsega človeštva odvisen od tega ali se bomo povezali in komunicirali s svetlobo, z najvišjo inteligenco, z božansko mogočno silo, ki nas je ustvarila ali ne. Da se lahko povežemo, se moramo prečistiti in uravnovesiti življensko energijo na telesnem, umskem, čustvenem in duhovnem nivoju.
Živimo v svetu materializma in intelektualizma in današnji človek je programiran na zelo nizkem nivoju zavesti, kar je posledica tisočletnih metod in načina življenja, ki so nas popeljala po poti pozabe kdo smo in kakšen je naš cilj. Šele ko spoznamo svoj cilj, lahko gremo proti njemu, s pravim in pravilnim mišljenjem, ker le tako lahko ustvarjamo in gradimo v skladu z božanskim načrtom.
Pozabili smo in ne zavedamo se, da so vsa znanja in informacije, ki nam jih ponuja naša resničnost pomanjkljive, ker jim manjka globalna slika. Naše življenje je kot sestavljanje puzzlov, le da ne vemo kaj pravzaprav sestavljamo. Sami smo si skrili sliko našega puzzla, a kljub temu se trudimo in poskušamo kateri delček paše v celoto in kateri ne. Paradoks in lastno zavajanje v iluzijo?
Čas je, da se lotimo sestavljanja na pravi način. Najprej poiščimo sliko-svoj cilj, nato pa začnimo sestavljati delčke celote. Precej lažje bi bilo, kajne?
Čas je, da vstopimo v Svetlobo svojih lastnih duš, da bomo znali občutiti vodenje božanskega načrta, da ne pademo še globje v temo neznanja ter lastnega zavajanja in iluzij, psihičnih bolezni in propada.