Later that day I got to thinking about relationships.
There are those that open you up to something new and exotic, those that are old and familiar, those that bring up lots of questions, those that bring you somewhere unexpected, those that bring you far from where you started, and those that bring you back. But the most exciting, challenging and significant relationship of all is the one you have with yourself. And if you can find someone to love that you you love, well, that’s just fabulous.
Nekoč, dolgo nazaj, tako dolgo,…. ko so ptice drugače žvrgolele in potoki drugače zveneli, ko sta oče Sonce in mama Zemlja živela v neskaljeni harmoniji in so nasmehi na obrazih bili nekaj vsakdanjega…….takrat sta se dve duši ločili. Želeli sta raziskovati in iskati svojo resnico, izkusiti radost in gorje, se spopasti z lastnimi strahovi in spoznati kdo sta, zakaj sta in kaj si želita.
Sedela sta na vrtu, obdana z mehkobo trave in dišečim vonjem cvetlic, v ozadju pa so se bohotili mogočni bori in breze, ki so ju varovali in ponujali zavetje. Vedela sta, da je to le začasno slovo, da se bosta spet srečala, zato v njunih očeh ni bilo nobene sledi žalosti.
Prijel jo je za roko in rekel: ” Tu sta dva ključa, ki odpirata srce. Dam ti svojega, tvoj pa ostane meni. ” Prijela sta se za roke, se zazrla v oči drug drugega, da si zapomnita tisto nagajivo iskrico, se poljubila in lahkotno odšla, vsak v svojo smer. V tistem trenutku se je iz borovcev dvignil veter, se spustil na vrt in zašepetal:” Ko bosta oba začutila in razumela, da je kljukica do srca vedno znotraj, se bosta ponovno srečala. Ne bosta se prepoznala po videzu, a duši se bosta nasmehnili. Tako bosta vedela.”
A nista ga slišala, saj sta bila oba zatopljena v vznemirljive misli o prihajajočih dogodivščinah.
Dnevi, ki so sledili, so prinašali nova spoznanja, zanimive ljudi, razburkane oceane, mavrične urice, nevihtne oblake in toplo sonce, ki je sledilo nalivu. Pozabila sta zakaj nosita ključ, poskušala sta odpirati vrata vseh velikosti in dimenzij, a nikakor nista našla pravih. Navkljub upanju in optimizmu se je v njiju naselila temna misel, da ključ v resnici ne odpira nobenih vrat, da je plod njune domišljije. Vsak na svojem koncu sveta sta doživljala vzpone in padce, mir in nemir, radost in trpljenje… dokler se nekega dne nista srečala.
Nihče od njiju se ni spomnil dogodka iz daljne preteklosti, a duši sta se nasmehnili, kot je napovedal veter. Ni bilo naključje, da se je kraj imenoval Medeni vrt in da se je pisal dan Marijinega vnebovzetja :).
Tako je prišel čas, da se njuna zgodba nadaljuje. Kakšna bo, si bosta izbrala sama, saj oba vesta, da je važna pot in ne le cilj. Njuna bo posejena s srčnostjo, iskrenostjo in zaupanjem, z nagajivimi iskrami v očeh.
Tako sta mi povedala.