Nikoli do zdaj niso odnosi zahtevali od nas, da se tako pošteno in zavestno soočimo sami s seboj in drug z drugim. Če hočemo danes ohraniti živo vez, se moramo znebiti starih navad in slepih peg, razviti celo vrsto različnih moči, občutkov in se poglobiti vase.

Odkar se ne moremo več zanašati na odnose kot na predvidljiv vir tolažbe in varnosti, smo se znašli na razpotju, kjer nas čaka najvažnejša odločitev. Lahko se na vso moč oklepamo starih, zastarelih obrazcev in koprnečih fantazij, četudi se niti ne ujemajo s stvarnostjo niti niso uporabni. Namesto tega se lahko naučimo uporabljati težave v medsebojnih odnosih kot priložnost za prebujanje in odkrivanje svojih najlepših človeških vrlin, kakršne so zavedanje, sočutje, humor, modrost in neustrašna predanost resnici. Če si izberemo ta pristop, postane odnos pot, ki nas globlje poveže s samim seboj in tistimi, ki jih imamo radi, ter okrepi občutek, kdo smo.

Razvijanje nove ravni zaupnosti v medsebojih odnosih je osebno in kolektivno nujno. Je pomemben korak pri odpravljanju pradavnega razkola med moškim in žensko ter združitvi dveh polovic človeštva. Nauravnoteženost med moškim in ženskim načinom bivanja, ki je trajala stoletja,je pustila globoko rano v človeški duši. Nihče ne more uiti posledicam te rane, ki je zarezana v naše notranje in zunanje življenje. Znotraj jo občutimo kot razkol med srcem in razumom, čutenjem in mišljenjem, ranljivostjo in močjo, na zunaj pa se kaže kot vojna med spoloma, kot brezobzirno izkoriščanje zemlje, kar ogroža ves planet. Dokler človeška zavest ne bo spremenila starega nasprotja med moškim in ženskim v ustvarjalno zvezo, bomo razdrobljeni in sprti s samimi seboj kot posamezniki, pari, družbo in raso.

Osnovno sredstvo za ta kritični premik naprej, ki ga človeštvo mora narediti, je naš trud da bi razvili globljo raven zaupnosti. Ko se podamo v to smer, dobi odnos med moškim in žensko širši pomen, večji kot le obstoj in varnost: postane orodje za razvoj človeške zavesti. Če si v tej luči ogledamo osebne težave v odnosih, ti niso več videti tako osupljivi in porazni. Kajti sleherni napredek v evoluciji zahteva precej poskusov in zmot, preden se porodi kaj novega.

Če se nas bo dovolj odzvalo na izziv o drugačnem odnosu med moškim in žensko, če bomo odnos razumeli kot priložnost, da se znebimo slepil in razvijemo najglobje moči ter razširimo občutek o tem, kdo smo, bomo lahko začeli gojiti modrost, ki naši dobi manjka. Ustvarimo lahko novo vizijo ljubezni in skupnosti, ki nas bo razsvetljevala kot posameznike in obenem oblikovala nov svet.

by John Wellwood

Vem več kot si misliš in mislim več kot vem. Zato želim in delim s teboj.

Tako se odpirajo nova obzorja, nove dimenzije, nove realnosti.
Tako se odpiram sebi, drugim in celotnemu stvarstvu.
Tako sem to kar sem, navznoter in navzven.
Tako si kreiram svoje življenje, ki mi prinaša nove izzive, nove radosti.
Tako spoznavam sebe in druge.
Tako dajem in sprejemam.
Tako sem JAZ in v največje veselje mi je, če si ti TI.
Tako postaneva eno, v sokreaciji z vsem živim in neživim.
Tako se plete mreža, mreža vseh nas, okoli celotne Zemlje.
Tako spreminjamo svet.

Toliko preprostosti, iskrenosti, navdiha…toliko Resnice. V eni sami otroški pesmici.

Vračam se nazaj, tja, kjer sem nekoč bila, z vsem kar sem takrat imela- prešerno veselje, lahkotnost, iskreno veselje in ljubezen do vsega, kar me obdaja.

Zapojem tole pesmico in ves svet je moj:)

Poljsko cvetje revnih je imetje, ki vpija dež in vse poglede
in živi od sonca in besede in cveti, ko sliši toplo petje.

Rad imej, rad imej živali in cvetlice, rad imej, rad imej živali in cvetlice.

Čuj kako žgolijo gozdne ptice, zvonki ptičji jezik nam oznanja
daljna čarna južna potovanja v dežele, kjer rastejo sladice.
Kadar ptiček pade ven iz gnezda, varen dom na dlani mu napravi
in ga vrni materi daljavi, da bo letal kakor živa zvezda.